Za naše pesniške vikende je postalo že značilno, da se na njih pojavi kakšna torta. Včasih čisto nepričakovano, ko nas preseneti kakšna prijateljica, drugič spet čisto načrtno, ker pač vedno nekaj praznujemo. Če ni rojstni dan kakšnega udeleženca ali jubilej Pesniške olimpijade, kot se je zgodilo lani, sami slej ko prej najdemo vzrok za praznovanje. Vzroki so različni, sprejmemo vse, nikoli ne ugovarjamo. Ne tortam! Tudi naši skupni zajtrki so se že začenjali v slaščičarnah. Samo da veste, kaj vas čaka, če pridete.
Lansko praznovanje je bilo nekaj posebnega. Pesniška olimpijada je praznovala 15. let. In za najmanj 10-krat toliko imamo nanjo lepih spominov. Nova poznanstva, nova prijateljstva, nove ljubezni. Nešteto novih, tudi skupnih, verzov. Ponočevanja. Praznovanja. Potepanja. Nova znanja, izkušnje in novi smerokazi. Za pisanje, za življenje. Zardevanja, držanja za roke, koncerti. Glasba za dušo. Nastopi. Nagrade. Nepozabne dogodivščine. Že dolgih petnajst let vtise zapisujemo na naše spominske plošče in na stene srca. In se vsako leto znova veselimo novih obrazov, ki postanejo nepogrešljiv del naše poetično-olimpijske zgodbe. Samo ti nam še manjkaš!